Kraško ustno izročilo
Ustno izročilo na Krasu je izredno barvito in pestro tako kot barve na gmajni v jesenskem času. Vsaka vas ima svojo pravljico, legendo ali pesem, ki pripoveduje o dogodkih, običajih ali lastnostih ljudi v bližnji in daljnji preteklosti. Ena izmed mnogih je tudi zgodba o prebivalcih Štanjela, Kobjeglave in Hruševice.
Štanjel
Špagarji, puntarji in vrzotarji
Marca leta 1848 so se kmetje iz Kobjeglave in Lukovca dvignili v kmečki upor proti grajskemu gospodu iz Štanjela. Oskrbnik Švara je od ljudi neusmiljeno terjal previsoko desetino. Prebivalci vasi Kobjeglave so prihajali čez gmajno Merce, kjer so biriči na polju merili desetino, Lukovčani pa čez Zagauge, kjer so bile »gauge« ali vislice, in čez Stokavnik, kjer se je slišalo stokanje tlačanov. Tisočera množica kmetov je usmerila napad proti gradu in vanj vdrla. Upor so krvavo zadušili, saj je Švari uspelo obvestiti goriške glavarje, ki so na pomoč poslali vojsko. Od tedaj dalje in vse do danes na spomin kmečkega upora prebivalce Kobjeglave imenujemo »puntarji«. V tem istem obdobju pa se je za prebivalce Štanjela oblikoval še vzdevek “špagarji”, saj naj bi izpolnjevali ukaze zemljiškega gospoda kot marionete in se mu niso nikoli uprli.
Na pol poti med Štanjelom in Kobjeglavo pa se nahaja tudi vas Hruševica, katere prebivalci imajo tudi prav posebno ime. Prebivalce vasi so v preteklosti klicali »vrzotarji«, saj so mladi fantje na prvi dan novega leta pod okna lepih deklet nosili ohrovt, ki mu v kraškem narečju pravimo »vrzota«.
Kobjeglava
Dediščina Karla Štreklja in Milka Matičetovega
Kraševci so do danes izdali že veliko zbirk pravljic, legend in pesmi, ki izhajajo iz ljudskega pripovednega izročila. Začetna zbiratelja, ki nista pomembna samo za Kras, temveč tudi za celotno ohranitev slovenskega ljudskega izročila, sta: Karel Štrekelj (1859-1912) iz Gorjanskega in Milko Matičetov (1919-2004) iz Koprive.
Karel Štrekelj je bil jezikoslovec in slavist, ki je kot prvi začel z zbiranjem in zapisovanjem slovenskih ljudskih pesmi in pripovedi. Ustvaril si je mrežo 342 zbirateljev po vsej Sloveniji, ki so mu posredovali različna gradiva s terena. Leta 1895 je izdal zbirko Slovenske narodne pesmi, ki so izhajale iz 173 različnih krajev po vsej Sloveniji. Njegova želja po ohranitvi slovenskega ljudskega izročila se ni ustavila s samo eno zbirko, ampak je svoje delo nadaljeval preko dela v odboru “Ljudska pesem v Avstriji”, ki je imel tudi oddelek za slovensko ljudsko izročilo. V celoti je s sodelavci zbral 11.159 ljudskih pesmi.
Milko Matičetov je dokotoriral iz folklornih študij na Slovenski akademiji za znanost in umetnost ter deloval kot kustos v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je sam odhajal na teren in si zapisoval ustne pripovedi domačinov. Skupno je zbral 30.000 pripovedi ustnega izročila s Krasa, Posočja, Istre, Zgornje Savske doline, Koroške, Prekmurja in Porabja.
Zbirke kraškega ustnega izročila
Na policah knjižnic se nahajo še številne knjige lokalnih avtorjev, ki opisujejo preteklost življenja v posameznih vaseh in tudi te vključujejo kakšne kratke pravljice, legende in pesmi iz ljudskega izročila.
Fotografije in besedilo: Maja Ščuka.